Lidija D.: Tunizija 2012

TUNIZIJA 2012

Pa preden začnem kaj pisat, dam kar tole zdraven. Leeeta nazaj smo po potepanju po celi državi poslušali tale komad pri našem vozniku Abdulu v džipu. Noro. Naprej in nazaj. Naj omenim, da sem bila nekajkrat tudi na koncertu od Khaleda v Križankah. Ni Tunizijec, je Alžirec, pa vseeno. Aicha je pa legendaren komad. Vsaj zame.

Letos sem bila v Tuniziji že šestič, vsakokrat se veselim njenih čarov, arabske pravljice, žgočega sonca, slane kože.

Je dežela nasprotij, z ogromno sončnimi dni v letu, peščenimi plažami in zdrobne stekleno presevajoče se mivke, modrega neba... Čisto očarana, kot bi se reklo.

Logika in ni logike. In nikoli ne bomo razumeli, zakaj je tam to tako in ne drugače. Arabski svet je prašen in kaotičen in če se odpraviš na izlet, moraš pustiti, da se ta isti prah vsede in zažre tudi v tvojo kožo, čisto obleko ali celo klobuk, ki ga nosiš zaradi sonca, da sprejmeš tisto, kar v danem trenutku dobiš in kar ti je ponujeno. Tako se lahko usedeš v najbolj moderen kafič sredi ogromne tržnice, ki pa je po higienskih standardih globoko pod povprečjem, kjer se zalepiš na umazan stol in se veseliš na štiridesetih stopinjah, ko sediš v senci senčnikov, pločevinke kokakole. Ko vzameš na taisti tržnci vodo iz bazena z ledom, ki je tako umazan, da je kaj. : ) Spregledaš. Največ, kar se lahko zavedamo, da imamo. Za kokakolo, vodo in še kaj drugega. Mnogi v tej državi nimajo niti za osnovno bivanje.

Tako čistilki pustim vsako jutro denar na robu postelje, saj vem, da je njena plača dvajset evrov na mesec. Ko stisnem zobe, ko vidim, da majhna punčka pozno zvečer prodaja šopke jasmina in te gleda s tistimi globoko temnimi očki. Njena mama sedi na robniku ceste in čaka, kaj bo mala zaslužila. Vsak večer isto. Ljudje prodajajo, da primeš kameleona, pa ptice ujede, pa kače, samo da se fotografiraš z njimi. En dinar, dva... Vedno grem mimo, me stisne, v imenu ljudi, ki to počnejo, v imenu živali pa sploh. Vse se plača. Samo da te nekdo ogovori, je dinar. Arabci, vedno s figo v žepu, da te le malo ogoljufajo. Za njih smo božanstva, vreče denarja, ki hodijo po hotelih in ulicah. Tako si predstavljajo Evropo, Zahod, kjer niso še nikoli bili in izkusili to, da moraš morda delati celo leto, da si lahko privoščiš tak oddih.Vreče denarja. Ženske sploh.

Nikjer se ne znebiš čarobnih arabskih pogledov, žgoče temnih oči, zapeljivih nasmehov. Arabci. Kradljivci ženskih src. Sama menim, da je edina resnica, da toliko neposrednosti, odkritosti in nepremišljenosti, včasih celo igrive, kot je v njihovih besedah, zlepa ne najdeš. Kar se je potrebno zavedati, v prvem planu ja, da so nekako prisiljeni, zaradi socialnih okoliščin, ki res niso lahke, da služijo denar tudi na ta način. Nekateri bolj žigolovsko, drugi se grejo pravi "bezness", kot je slengovska beseda za obiranje denarja s turistk. To nekaterim postane služba in glavni fokus v njihovem življenju. Dokler so mladi, (fizično privlačni), verjetno bolj donosno od katerekoli službe. Je pa to, roko na srce, del prostitucije. In vse ženske, ki se zapletejo v takšne in drugačne zgodbe ali celo tragedije, so del tega. In so sokrive. Ne glede na besede, da jih ljubijo, pa da so najlepše pa... Sploh, če je razlika v letih očitna, v prid žensk, je nekaj hudo narobe. Po drugi strani pa morda v redu, fantje malo obnovijo hiše, pomagajo staršem (ne vem sicer, kako arabske mame gledajo na tiste 45 letnice ali še starejše, ki hodijo k njihovim sinkom), večino zafračkajo za alkohol, morda celo droge in seveda, mlajše turistke (ki so spet, zelo lahek plen). Pa je krog sklenjen. Ženske rabijo pihalce na dušo, tega je v Evropi malo, moški česa takega ne počnejo. In padajo kot zrele hruške, kot se temu reče. Arabski fantje rabijo denar ali pa dokumente za bivanje bodisi v Evropi, ZDA ali VB.

Naj poudarim, niso vsi takšni, nekaj solidnih mešanih zakonov se obdrži. Mislim, da je možnost večja, če moški prihaja iz dobre družine in je dobro situiran (da si služi sam svoj denar). Ni pa nujno. Saj veste, na svetu so možne vse kombinacije in je ni še tako bizarne zadeve, ki ne bi preživela.

Kar je bolj pereče so cestne prodajalne, "moškega mesa", kot se temu reče. Tega nisem videla v živo, če bo kdaj priložnost, skočim pogledat. Fantje prodajajo sami sebe za 30 dinarjev (to je 15 €) za uro ali dve, če pa me moj nos prav vodi, večinoma moškim strankam, turistom iz razvitejših držav. (ker si nekako ežko predstavljam turistko, ali katerokoli žensko, ki bi si na ulici kupila tipa in šla z njim v sobo). In ja, moški kupujejo mladoletne fantke. To pa lahko vidimo tudi na plaži, ko se kak prileten gospod sprehaja s kakim res mlečnozobim, magari z roko v roki. Hja. Cela severna Afrika je polna tega. Mislim, da jih večina tega ne počne zaradi užitka, pač pa zaradi potrebe po denarju. Easy money.

Lovcem na denar se reče "love rat", poklic, ki ga opravljajo pa "bezness", pod temi termini tudi iščite na medmrežju, če koga zanima. So tudi fotografije posameznikov in vse, kar je potrebno vedeti. : )

So pa Arabci eni izmed nejprijaznejši ljudi ever in sploh. Zato sem prej že rekla nekaj o neposrednosti, otroški prijaznosti. Če sedi gruča taksistov v senci in ti stojiš na soncu, se lepo umaknejo in te povabijo, da prideš sedet k njim v senco. Vmes še malo počvekaš. Mislim, da ni bojazni, da bi se moški kakorkoli dotikali ali nadlegovali žensko v takšnem primeru. (vseeno je treba biti vedno previden). Ponudijo ti čaj, z meto, sploh, če kaj kupiš v kakšni trgovini. Če gre kaj narobe, vedno rečeno "ni problema" in poskušajo nekako urediti. Ne vedno uspešno, pač, čas teče po arabsko in ostale zadeve tudi.

Definitivno pa so hoteli, kjer ponujajo slovenske agencije svoje ponudbe izredno na nivoju. Tudi za družine z otroci je lepo poskrbljeno z otroško animacijo in vsem, kar paše zdraven. Spet, tam je vse po arabsko, normalno je, da kje srečaš kakega ščurka, (ne zganjat panike) v sobah in hodnikih jih ponavadi ni. So pa hoteli s solidno ponudbo, čisti in imajo dobro hrano in storitve. Orientirani so tudi tako, da ne pregledujejo, ali je par poročen ali ne, kar se lahko zgodi kje drugje in so potem nepotrebni problemi. V Tuniziji je namreč z zakonom prepovedano, da spita dva, moški in ženska v sobi, ki nista poročena. Turistični hoteli to zadevo spregledajo, Hrana je ponavadi zelo raznolika, od njihove tradicionalne do modernih evropskih zadev, tako da res vsak najde kaj zase. Naj omenim sladice, po francoskem vzoru, ki so res dobre. Res dobre. Za zajtrk boste dobili francoske rogljičke, skratka, listnato testo, ki je delano na roke. Če še kje najdemo kaj takega. Jaz uživam z vsemi štirimi, tukaj pri nas imamo rogljičke iz pripravljenih umetnih mas, da so kar "čigumasti". V Tuniziji je tisto pravo. Da ne govorim, da so narejeni tudi tortelini, ravioli, določene vrste kruha. Seveda, delovna sila je poceni in delajo hotelski kuharji. Zato sama zase in za svojo družino vztrajam, da na krožnike vzamemo toliko, kot pojemo in ne več. Hrane se ne meče stran. Že res, da si nekdo reče, saj sem plačal. Ja, ampak tak zorni kot je pomilovanja vreden. Vso hrano nekdo pripravi in za vso hrano nekdo dela. Ne mečimo je stran v svojem lastnem napuhu. Lepo je tudi, če nahranimo kakega hotelskega mačka, če ne vidimo samo sami sebe, odstopimo kak lep košček mesa za lačne mucke. Deluje. Na otroke sploh, če jim to pravilno razložimo.

Res nujni obiski v Tuniziji pa so. Tržnice, za začimbe, spominke, tapiserije, izdelke iz usnja in keramiko. Poslikava s kano za na roke je res lepa, tistim, ki je to všeč, kar najdite kakega fanta, da bo zrisal kaj lepega. Čevlji, torbice, čaji, vodne pipe, sklede, takšno in drugačno, potrebno in nepotrebno šaro se dobi tudi v velikih market centrih s fiksnimi cenami. Obisk kake karavane kamel, če so otroci v družini sploh. Poizkusit metin čaj, kavo, vodno pipo. Kak šport na plaži, ponujajo celo paleto vodnih vragolij za ugodno ceno. Obiske kake zabave s plesalkami. Morda kako masažo, so tudi kozmetični saloni, kjer ponujajo svoje storitve. Skratka, definitivno ne bo dolgčas. Če se rabite odpelajti s taksijem do željene točke pa se dogovorite s "šefom" za ceno, tudi to, da vas taksi počaka kje v mestu kako uro, dve tri, se ni problema dogovorit. Cena ni nič višja. Če niste vedeli, vsak becerk ima, po arabsko, svojega "šefa", tako da kar pogumno, : ) Nič drugače ni kje drugje, vedno je treba najdet šefa, potem pa se pogovarjati do konca, : )

Tunizija je torej definitivno kraj, kjer so počitnice lepo sončne in vroče, pa kamor se radi vračate...

Fotke so z mojega zornega kota, kar je meni všeč in kar mene zanima. Cele dneve bi hodila in fotkala ploščice, vzorce in ploščice pred vhodnimi vrati hiš. Res, prav obsedena sem s tem.

Tržnica v Soussu.