Lidija D.: Kdo se skriva pod imenom Bina keramika

KDO SE SKRIVA POD IMENOM BINA KERAMIKA

Že nekaj časa me spremljajo njeni krožniki, unikatno narejeni, eno celo poslikani. Z veseljem fotografiram hrano na njih. Torej, da boste vedeli, kdo je tale naža zala Bina...

1. Bina keramika, kdo se skriva za tem imenom?

No, skrivam se ravno ne ;) Tako so me klicali, ko sem bila še majhna pupa, čeprav velika tudi sedaj nisem. Ustvarjam, od kar vem zase. Menda sem najraje razstavljala kemike, kar mojo mamo še vedno malce plaši, ko kakšnega vzamem v roke. Naučila me je kvačkati, plesti, vezti, nekaj malega šivati, kar delavno otroštvo je bilo :) Z očetom pa sem uživala v razstavljanju in sestavljanju, kar nama je pač prišlo pod roke, le ne vem, zakaj nama je vedno kakšen vijak ostal ob strani. Uspešno in z velikom veseljem, sem končala galanterijsko šolo, pričela s študijem oblikovanja tekstilij, vendar me je pot odpeljala drugam. Služba, družina.... običajne "aktivnosti slovenskih žena", so me zaposlovale predolgo. Ko je hči postala dovolj samostojna, da sem brez slabe vesti, ušla za nekaj uric, sem poiskala lončarski tečaj.
Glina me privlači od.... nekdaj :) Prvi spomin je semenj v prekmurju, kjer sem kot štiri, petletna pupa, stala očarana med majolikami, skledami, glinenimi ptički.... še danes jih vidim, tako, kar na travi na prtih zložene.... Glina ima tako neverjetno močno energijo in če ji le dovoliš, te začara za vse življenje :)

2. Koliko časa že ustvarjaš z glino?

Na začetnem tečaju sem bila pred štirimi leti, nato nadaljevalni, kjer so izdelki že dobili obliko ;) in nato na tečaju dela na vretenu. Naprej sem se učila sama, s pomočjo posnetkov na spletu, nasvetov keramičarjev in lončarjev, na svojih napakah zagotovo največ ;) Zadnje leto delam več. Pozni večeri, pravzaprav noči, so moj čas.

3. Barve, povej, katere so tvoje najljubše?

Ooooo, to je težko. Vse barve imam rada; veliko je odvisno od namena in materiala. Obožujem pogled na zelene travnike in polja, fascinira me igra jesenskih barv, ko se prelivajo zelena, rumena, oranžna, rjava, rdeča... koloristika mi priporoča barve jeseni, in res se najbolje počutim v oranžnih, toplih rjavih in temno rdečih oblačilih. Hm, v dnevni sobi imamo steno obarvano temno rdeče, tista bordo rdeča; ja, ta je zagotovo najbolj moja :)

4. Povej kaj več o glini, katera ti je najljubša, glazura, tehinka...

Od glin, mi je zaradi strukture in uporabnosti najljubša bela. Iz nje lahko izdelaš skoraj vse. Čudovita je brez barvnih dodatkov; rada izdelujem aplikacije, s katerimi dodam razigranost strogi belini.
Gline ponujajo tako raznolik spekter barv, da se pravzaprav redko odločim za barvanje, slikanje.... kakšna barvna glazura sem in tja. Rada uporabljam marmoriranje in slip-glineno kašo, bolj enostavno-dekoriram z glino druge barve. Za skulpture obožujem šamotirane gline, to se tiste malce grobe, saj imajo dodan šamot - drobcene kamenčke. Kot pri glini, tudi pri glazuri najraje uporabljam enostavno-prozorno, saj tako glina pokaže vse svoje čare.
Od tehnik oblikovanja veliko uporabljam valjanje, saj omogoča veliko možnosti sestavljanja, najljubše pa je vsekakor delo na vretenu. Vreteno zahteva leta vaje. Šele po nekaj letih, se lahko pričakuje prave rezultate, ko lončar dodobra spozna nemirnost gline in jo zna uporabiti tako, da glina pokaže svoje dobre lastnosti. Mene glinina nagajivost, še vedno vse prevečkrat preseneti ;)

5. Izdeluješ tudi nakit?

Nakit sem pričela izdelovati tako, mimogrede, zase. Tako všeč mi je tisto nežno zvončkljanje :) Naredila sem par uhanov, belih, nato iz rjave gline... k uhanom sodi obesek, broška, ki doda oblačilu prav posebno noto. Prijateljice so opazile in želele vsaka svoj kos nakita. Od tu naprej poznamo pot ;)

Tudi pri nakitu se držim načela - manj je več. Najljubši so mi kosi, ki s svojo obliko povedo dovolj; morda le barvna glazura, da je skladno z oblačili in razpoloženjem.

6. In druge zelo domiselne izdelke, posodice za štirinožne prijatelje, Uhančkarje, skodelice, ki nosijo uhane...

Ideje črpam v vsakdanjem življenju. Tako so nastale posodice za kužke; ni dvoma, da imamo doma dve zverinici ;), gumbki, ki iz običajnega oblačila, naredijo pravi modni hit; sklede in skledice za sadje in druge razvade, ki niso le uporabne, temveč dodajo mizi, polički... tisto nekaj.
Ja, uhančkarji so pa zgodba zase. Obožujem uhane in nič čudnega, da sem opazila izdelek, ki je bil v obliki skledice, s širokim robom z lukjicami, namenjenimi obešanju uhančkov. Sem morala poskusiti :) vendar nisem bila zadovoljna. Skledica je okorna, preširoka, toliko lukjnic ni potrebno, saj toliko uhančkov le ne sme biti pri roki; se je pretežko odločiti ;) Tako je nastal moj Uhančkar s prostorom za tri, včasih nekaj več, parov uhančkov in ravno dovolj velik, da vanj dekleta odložimo mascaro, lipgloss in še kakšno malenkost.

7. Povej malce o tvojih glinastih damah, skulpturah...

Oooo, Pupe :) Začelo se je v predbožičnem času. Želela sem izdelati drugačno čajno lučko-lučko, ki bi pripovedovala zgodbo. Nastala je punčka s knjigo v roki, ki poje božične pesmi (no, vsaj meni je pela ;)). Ime jim je dala moja sestrica :) Prvič, ko je videla to mojo božično pevko je rekla - "Oooo, kakšna lepa pupa" in nastale so Pupe :) Pupe so zelo različne - ene prepevajo, druge skrivnostno molčijo, tretje nežno zapeljujejo... nekatere so čajne lučke z luknjicami v krilu, druge nam s svojo glineno energijo lepšajo dni.
Pri skulpturah se vedno ravnam po razpoloženju. Na žalost jih naredim malo, premalo... vendar je vsaka čisto moja in nosi svojo zgodbo. Morda je trenutno najbolj opazen Poslušalec. Moram res povedati, od kod navdih? ;)

8. Za konec pa?

Glina me je popolnoma potegnila vase. Ustvarjala sem že z zelo različnimi materiali, všeč mi je usnje, tekstil, les... udeležujem se srečanj lokalnega društva likovnikov, kjer spoznavam čare slikarskih tehnik, vendar tako kot me glina vedno znova, ko jo vzamem v roke, preseneča in ujame v valove svoje energije, me drugi materiali ne znajo.

Glina te opomni na tisočletja njenega nastajanja, pokaže ti moč narave in energijo vesolja, ki sta ujeta.
Želim si, da bi lahko nekoč, nekje, postala keramika moje poslanstvo, kjer me ne bi obremenjevale tiste vsakdanje obveznosti, ki v naši družbi, že presegajo človeške zmožnosti in razum.